Apače(nemškoAbstall) so večje naselje, središče občine Apače. Naselje leži na Apaškem polju ob meji z Avstrijo. So gručasto naselje subpanonskega tipa z izrazito nemško arhitekturo. Apače se nahajajo ob prometnici, ki povezuje mejni prehod Trate v smeri proti Sladkemu Vrhu in Šentilju.
Območje Apaškega polja je bilo poseljeno že v neolitiku in potem vedno gosteje prav do konca antike. Čeprav je ozemlje arheološko slabo raziskano pa vemo,da so se v zgodnjem srednjem veku in prej tod gibala in naseljevala različna plemena (Iliri, Kelti, Rimljani, Germani, Huni, Langobardi…). Fizični ostanki so vidni v obliki ilirskih gomil, raztresenih po okoliških gozdovih ter rimski medaljon s podobo zakoncev iz 2. stoletja, vzidan v vežo dvorca Freudenau v Črncih, ki pa verjetno ni bil najden na tem ozemlju. V obdobju srednjega veka lahko zaznamujemo dve obdobji, v katerih so se na tem ozemlju poseljevali Slovani: predmadžarsko in pomadžarsko, ki se je končalo šele v 13. stoletju. V tem obdobju so nastali danes že „izginuli” strelski dvorci, v njihovi okolici pa naselja. Upravno je takrat ozemlje pripadalo Štajerski, cerkveno pa salzburški nadškofiji in njeni radgonski pražupniji. Značilne so bile sklenjene vasi na ravnini in majhna razkropljena naselja po gričih. Območje je bilo zaradi bližine reke Mure ter rodovitne zemlje že od nekdaj zelo primerno za obdelovanje. Že v 12. in v začetku 13. stoletja so omenjene vasi Plitvica, Črnci in Apače. Usoda krajev in prebivalstva je bila v veliki meri odvisna od reke Mure, njene širokogrudnosti in muhavosti. Poplave, ki jih je reka prizadejala območju apaškega polja so bile velikokrat katastrofalne in so odnašale cele vasi. Vzporedno je v valovih potekala nemška kolonizacija. Kraj se v pisnih virih prvič omenja leta 1200 kot last benediktincev v Labotski dolini. Župnija se prvič omenja v letu 1420. Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila 1923 priključena lavantinski nadškofiji. Leto 1923 je bilo pomembno leto v zgodovini Apaške doline, predvsem v smeri uveljavljanja slovenskega jezika na tem območju. Do konca svetovne vojne je bil tukaj tako uradni kot splošno občevalni jezik sicer nemški jezik, sajje večina prebivalcev bila nemškega porekla. Po letu 1945 so se Nemci odselili, novi priseljenci pa so prišli izPrekmurja, Notranjske, Dolenjske in Primorske. Med 15. in 18. stoletjem je tod razsajala kuga. Na to kažejo številna kužna znamenja iz tega časa, zgrajena ob cesti od Apač do Cmureka, ki predstavljajo mejo, do kodnaj bi se kuga širila. Med obema svetovnima vojnama je bilo to narodnostno mešano ozemlje.
Zgodovina baročnega dvorca Freudenau v Črncih ter kužnih znamenj na področju celotnega Apaškega polja govori, da je na mestu dvorca Freudenau že sredi 13. stoletja stal strelski dvorec, ki je omenjen v Otokarjevem deželnem knežjem urbarju 1265-67. Današnja baročna stavba je iz začetka 17. stoletja. Po njegovih načrtih naj bi zgradili biser baročne arhitekture na Slovenskem. Dvodelni francoski park prištevamo med zgodnejše tovrstne baročne stvaritve na Slovenskem, a je zelo slabo ohranjen. Podobno je z ostanki kapele na severnem robu posestva, ki je že skoraj razpadla. Posebnost dvorca je okrogli rimski relief iz 2. stoletja, vzidan v veži severnega vhoda, ki predstavlja zakonca.
Nedvomno je prava znamenitost cerkev Marijinega vnebovzetja, ki stoji v samem središču naselja tik ob glavni cesti. Cerkev je bila zgrajena okrog leta 1440, medtem ko že leta 1445 postane župnijska cerkev. Skozi stoletja je cerkev doživela nekaj arhitektonskih sprememb, dokler niso leta 1644 pozidali tudi sedanji zvonik. Iz kulturno-zgodovinskega vidika sta najznamenitejša dela cerkve nedvomno gotska rozeta, narejena iz enega samega kosa kamna, kar jo uvršča med redke in edinstvene primerke v Evropi in kamniti gotski kip Marije iz leta 1470.
Skozi stoletja je dvorec zamenjal več lastnikov, v začetku 20. stoletja pa je njegov lastnik postal dunajski veletrgovec s kavo Julius Meinl. Med drugo svetovno vojno je dvorec zasedel okupator, Meinl pa je z ženo, ki je bila židovskega porekla, zapustil posestvo. V tem času naj bi bilo v parku tudi teniško igrišče. Po 2.svetovni vojni je dvorec Freudenau prišel v last države Jugoslavije, pozneje je prostore v njem koristil kmetijski kombinat. Dvorec je pred kratkim dobil privatnega lastnika.
Med 15. in 18 stoletjem je tod razsajala kuga. Na to kažejo številna kužna znamenja iz tega časa, zgrajena ob cesti od Apač do Cmureka, ki predstavljajo mejo, do kod naj bi se kuga širila. Apaška cerkev Marijinega vnebovzetja je omenjena okrog leta 1440, po zadnjih podatkih pa naj bi bila še približno 200 let starejša. Njena glavna znamenitost je rozeta, ki je ena znamenitejših v srednji Evropi, saj je izklesana iz enega samega kosa kamna. Cerkev je velika in na širšem območju spada med starejše. Leta 1929 je kraj dobil tudi luteransko skupnost. Sestavljajo jo predvsem priseljenci iz Prekmurja. Nekdanjo hišo so preuredili v evangeličansko cerkev, ki stoji in deluje še danes. Tudi šolstvo ima na tem območju dolgo zgodovino, saj so leta 2004 praznovali 200-letnico organiziranega šolstva v Apačah, zadnji podatki pa kažejo da naj bi šolstvo obstajalo že prej. V prvi polovici 20. stoletja sta v Apačah delovali dekliška in deška šola. Danes stoji v Apačah ena najmodernejših osnovnih šol v Sloveniji.
Prebivalstvo na apaškem polju se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom, vinogradništvom, z obrtjo, posebnost pa so bili številni mlini, za katere je bil speljan poseben kanal Mure, enajst-mlinski kanal. Nekaj starih mlinov stoji še danes, npr. v Črncih in Segovcih.
Nadmorska višina: 218 m
Število prebivalcev: skupaj 3620 od tega moških 1795, žensk 1825 (stanje 2.pol 2011)
Ustanovitev: 1265 (kot Appetstal)
Poštna št./pošta: 9253 Apače
Statistična regija: Pomurska regija
Vir:
- Andrej Hozjan, Manjšine III,
Zbornik referatov na znanstvenem srečanju v Mariboru, 1993 - Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji med Prekmurjem
in porečjem Dravinje, Ljubljana, 1991 - J. Mlinarič, Radgona do konca 17. stol., Arhivi II, 1979
- Ivan Rihtarič, Zgodovinsko društvo Radgona
- Specialni repertorij krajev na Štajerskem, Dunaj, 1893
- Wikipedia
- Vasja Rovšnik
